Že kot otrok sem rad izzival in spoznaval zakone fizike ter tako razvijal vse mogoče gibalne spretnosti, ki sem si jih lahko zamislil. Velikokrat uspešno, včasih tudi ne. Gumitvist, kolebnice, igre s kamenčki, igre z žogo, igre v vodi... Vse te preproste, a nadvse zabavne aktivnosti so me toliko zasvojile, da sem že v otroštvu sprejel gibanje kar kot način življenja. S popolno podporo staršev, predvsem očeta, sem se resneje seznanil s športom, ko sem v tretjem razredu OŠ pričel s treningi tradicionalnega karateja.

Odgovornost je bila vrednota, ki mi jo je oče prvo naložil, ko sem izrazil željo po treningu in to je nekaj kar bi moral sprejeti vsak, ki se odloči za treniranje. Odgovornost do trenerja, ki je pripravljen vložiti čas in energijo v tvoj razvoj, odgovornost do drugih udeležencev na treningu, odgovornost do staršev, ki so te pripravljeni voziti, plačevati treninge in nameniti svoj čas zate in za tvoj hobi in ne nazadnje odgovornost do samega sebe, da si pripravljen v tisti trening vložiti vso energijo, da postajaš boljši in boljši iz treninga v trening. Ta odgovornost je nekaj, česar se danes zaveda premalo mladih ljudi. Zavedanje te odgovornosti hkrati pripelje s sabo disciplino, delavnost, vztrajnost in podobne vrednote, ki ti koristijo tudi na drugih področjih življenja.

Težave, ki pa se na koncu niso izkazale kot težave, so me po nasvetu zdravnice odmaknile z sveta karateja. Hitro sem našel zamenjavo, tokrat v žogi. Najprej nekaj žogobrca, kmalu pa me je sestrin sošolec povabil na treninge košarke in moja pot je bila začrtana. Zasvojen s košarko, sem vsak svoj dan gradil okrog nje, sprva le kot igralec v klubu Elektra Šoštanj, kasneje tudi kot trener mlajših kategorij v KK Nazarje in košarkarski sodnik. Po srednji šoli sem svojo zasvojenost s športom in košarko nadgrajeval na Fakulteti za šport, kjer sem se specializiral za športno treniranje košarke. Po študiju sem kot novopečeni profesor športne vzgoje svojo poklicno pot začel v Velenju, v takrat novonastalem Wellness in športnem centru Galactica, kjer sem opravljal delo osebnega trenerja in inštruktorja vodenih treningov. Kot prej košarka se me je ta posel dotaknil in mi zlezel pod kožo ter postal moja nova droga. Sklepanje novih poznanstev, zadovoljni obrazi, druženje po treningu, veselje na obrazih, ki ti dajejo vedeti, da si nekomu pomagal pri dosegu njegovega cilja so stvari, ki me navdajajo s polnostjo in srečo. V zadnjih dveh letih sem se samoiniciativno izobrazil v tej stroki do te mere, da se ne bojim nobenega izziva. S tem ne pravim, da imam odgovore na vsa vprašanja, pravim pa, da sem se pripravljen poglobiti in dodatno izobraziti o vsaki novi stvari, ki jo srečam na svoji poti. Ko mi je bila ponujena edinstvena priložnost z strani ŠD Mozirja, da v stavbi TVD Partizan najamem prostore za Telovadnico, kjer bom lahko še naprej opravljal, kar sem počel zadnji dve leti, si nisem dovolil spustiti priložnosti. In zdaj sem tu – živim svoje sanje.